3. december, mednarodni dan hendikepiranih

{facebook http://za-misli.si/images/gol.jpg}

 

Petindvajset let smo se vztrajno borili, prepričevali vsakokratne politike, osveščali javnost in hkrati tudi v praksi izvajali program Neodvisnega življenja, vse to, da bi utemeljili pravico do osebne asistence kot temeljno človekovo pravico; ki temelji na enakih možnostih in aktivni parcticipaciji v družbi. Sedaj se nam zdi, da trenutna oblast, ki ne loči temeljnih razlik v koceptih, tlačiti osebno asistenco v sistem dolgotrajne oskrbe. Kar je nedopustno in v nasprotju s MKPI. A prevod iz angleščine v slovenščino izgubi temeljne konceptualne poudarke in celo izključuje ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Praviloma pa se pravico do osebne asistence napačno razume in dojema kot dodatno ali “novo socialno pravico”, ki naj bi pripadala »invalidom« zgolj zato, ker so »invalidni«, bolni, ker jim nekaj manjka in ker potrebujejo večjo ali manjšo pomoč. Kot nekakšen socialni transfer, odškodnina, konpenzacija ali dodatek, ki dopolnjuje manko posameznika oz. invalida.

To razumevanje se veže na stare uveljavljene modele iz socialistične polpreteklosti, ki temeljijo na medicinskem dojemanju t. i. invalidnosti.

V praksi se namreč kaže, da je predvsem zaradi pomankanja drugih storitev osebna asistenca »priznana že vsakomur«. Storitev osebne asistence je predvsem storitev za izenačevanje možnosti; da posameznik postane polnopraven, neodvisen in aktiven član družbe.

Da se iz pasivnega »oskrbovanca«, spremeni v aktivnega soustvarjalca lasnega načina življenja. Postane neodvisen v vseh pogledih družbenega dogajanja in zato je tudi dolžen sorazmerno vračati družbi, kar mu družba omogoča. S to storitvijo imamo priložnost in potencial, da postanemo oz. smo aktivni, stvari vzamemo v svoje roke in se emancipiramo kot posamezniki/ce. Osebna asistenca nam daje pogoje, da smo enakopravni, in nam hkrati nalaga dolžnost, da stopimo iz vloge pasivnega prejemnika pomoči in postanemo aktivni državljani, državljanke.

Osebna asistenca je hkrati pravica in obveznost ter dolžnost, da smo enakopravni člani družbe in torej zavezani, da v njej aktivno sodelujemo in smo angažirani na različnih področjih.

 

Foto: Žiga Živulovič jr./bobo