Knjigarna
Naše knjige
Izbor knjig naših avtorjev in avtoric. Naročite preko elektronske pošte.
Invalidski 'Catch The Cash'
Elena Pečarič
Knjiga Invalidski 'Catch The Cash', avtorica Elena Pečarič
Knjiga Sočutna šola - Dušan Rutar
<p style="">Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti je izšla. V njej zagovarjam klasično idejo dobrega, in sicer tako, da se najprej upiram sodobni dolžnosti ljudi, da dobro živijo. Seveda se zdi, da je tak zagovor neracionalen in čudaški, morda celo zmešan, vendar imam za svoj upor dobre razloge oziroma argumente, na kritične pripombe pa sem tudi že dolgo navajen in me njihova neracionalnost ne vznemirja.<br><br>Prvo poglavje knjige ima zato naslov Ataraksija. Ataraksija pomeni osvobojenost. Pomeni, da je človek osvobojen zaskrbljenosti. Sodobna dolžnost, da dobro živi, je polna zaskrbljenosti, zato nenehno preverja podatke na pametnih napravah, s katerimi beleži, kako dobro ali slabo mu gre. Zaskrbljenosti glede zdravja, telesne postave in njene oblike, lepote in načinov prehranjevanja se pridružujejo zaskrbljenost glede prihodnosti, čustvena vznemirjenost, stres in vse večje zahteve po produktivnem življenju. Ataraksija je nekaj popolnoma drugega.<br><br>Drugo poglavje knjige ima naslov Prva čuječa lekcija o(b) polni skodelici. To je temeljna, začetna, osnovna lekcija o učenju sočutja. Človek namreč lahko živi le ob podpori in s podporo drugih ljudi, drugih živih bitij. In da bi se naravnal k njim, natanko v smislu Kantovega Naj bo drugi človek vselej tvoj cilj, nikdar sredstvo, se mora najprej znebiti nepotrebne navlake, bremen, ki jih nosi s seboj in na katera je navajen. Polno skodelico mora najprej izprazniti. Nihče se ne more poučiti o sočutju, poučiti pa se je treba, čeprav je sočutje del naše narave, če ne izprazni skodelice. To zlasti pomeni, da se odreče tako privlačnim mnenjem, nerazumnim prepričanjem, dogmam, klišejem, puhlicam, vraževerju, predvsem pa morda še privlačnejšim teorijam zarote.<br><br>Tretje poglavje nosi naslov Prebujanje vase oziroma vstop. Zopet se zdi nenavadno, da je treba govoriti o tem, ker se zdi, da so že vsi ljudje prebujeni, povrh pa še razsvetljeni. Le da niso. Prav zato pogosto zgolj živijo drame lastnega življenja, namesto da bi zanje pričevali.<br><br>In mladi, ki vsak dan prestopajo šolske prage ter sedijo dolge ure pri miru v učilnicah, še vedno prepričujejo zlasti o pomenu znanja, ki ga nanje prenašajo učitelji. In če kak trinajstletnik načrtno postreli nekaj sošolcev in sošolk, se v hipu vname debata o dogodku, modreci z vseh koncev ponudijo ustrezne in časom primerne razlage, dodajo na koncu, da bi bilo morda treba kaj spremeniti ne le v šolah, temveč tudi v družbi kot celoti, vse skupaj pa kmalu utone v pozabo. Korenite spremembe družbenega življenja kajpak niso mogoče, korenitih sprememb šolskega sistema se takisto ne bi lotili, ker je obstoječi še kar dober, o sočutju pa tudi ni treba izgubljati besed, saj ga večina ljudi premore vsaj za naprstnik.<br><br>V naslednjem poglavju se podrobneje posvetim sodobni dolžnosti po dobrem življenju. Danes je to nevprašljiva dolžnost, da človek dobro živi in je dobro (well). Prepričujejo ga, da ima na voljo vse, kar potrebuje za tako življenje, zato bi bilo nemoralno in neetično, če jih ne bi izkoristil, sledil svojim sanjam in na koncu uspel v življenju.<br><br>Le da so zadeve precej zapletenejše in zahtevnejše. Knjiga ima zato nadaljevanje, dolgo nekaj več kot 300 strani.</p><p style=""></p><p style="">Dušan Rutar</p><p style=""></p><p style=""><span data-image="" class="post_img_contaier"><img alt="" width="112" src="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/6557052e60de3.webp" resizable="false"></span></p>
Knjiga Elene Pečarič - Svoboda dihanja
<p style=""></p><p style="">Branje, ki vas bo gotovo pustilo brez sape!<br><br><br>Pisanje občutim in doživljam tudi kot neizogibno etično dolžnost, ki jo moram izpolniti, kot obvezo in zavezo, ki se ji ni moč izmakniti ali jo pretrgati, tudi takrat ne, ko bi se to zdelo najbolj praktično, modro ali prikladno, saj je pogoj »svobodnega dihanja«, osvoboditve bremena, ki duši, pritiska, teži; sile, ki stiska in me sili v stisko.<br><br>Elena Pečarič</p><p style=""></p><p style="">Spremna beseda: dr. Mladen Dolar<br><br><br>Besedilo o avtorici: dr. Darja Zaviršek</p><p style=""></p><div data-url-preview="http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk" data-url-preview-cover-image="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/655718759430a.webp" data-url-preview-title="Elena Pečarič: Svoboda dihanja - YouTube" data-url-preview-description="Knjigo so predstavili:Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih..." class="pw_url-preview pw_url-preview--small"><a href="http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk" target="_blank"><div class="preview url-preview__container"><img src="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/655718759430a.webp" class="url-preview__img" alt=""><div class="url-preview__content"><div class="content__url">http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk</div><div class="content__title">Elena Pečarič: Svoboda dihanja - YouTube</div><div class="content__desc">Knjigo so predstavili:Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih...</div></div></div></a></div><p style=""></p><p style="">Knjigo so predstavili:<br><br>Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih pri YHD, Društvu za teorijo in kulturo hendikepa,<br><br>dr. Darja Zaviršek, ki je za knjigo prispevala besedilo o avtorici,<br><br>dr. Mladen Dolar, avtor spremnega besedila<br><br>in Gašper Malej, urednik KUD AAC Zrakogled.</p>
Invalidski »Catch The Cash«
<p style="">Državne loterijske igre<br>Ne glede na moje dolgoletno pisanje, opozarjanje in nenazadnje tudi konkretne dokaze, še vedno vlada na tem področju ogromno sprenevedanja in pretvarjanja, tisto kar se v mafijskem jeziku imenuje omerta [1]. Kljub številnim poskusom diskreditacije, blatenja, nenazadnje tudi groženj in tožb, s katerimi so me poskušali izčrpavati, utišati in pokončati, pa je nekaj v meni še močnejše od mene, saj se nikakor ne morem pokoriti zavezi molčečnosti in strahu pred morebitnimi posledicami grožnj. Priznam, da sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, čemu in zakaj vztrajam, a priznam, nisem še našla nobenega pravega, racionalnega odgovora. A je morda tudi prav tako, zato podajam svoj rezime v tem istrijanskem reku: »Krepat, ma ne molat.« [2]<br><br>Grozljivo je spoznanje, da ta modus operandi, ki sem ga dodobra spoznala in preučila na tem primeru, lahko prenesemo tudi na mnoga druga področja; povsod tja, kjer so sistemi zaprti in kjer vladajo negativna selekcija kadrov (preko poznanstev in nepotizma) in neodgovorni na odgovornih funkcijah. Tudi kot sociologinja kulture in filozofinja sem zelo radovedna, do katere mere, ravni ali stopnje se to lahko še tako nadaljuje, preden se bomo pogreznili v živi pesek; preden se bo začel kanibalizem. Nekaj posameznikov, ki so knjigo prebrali, mi je reklo, da se bere kot kriminalka. A praviloma imajo kriminalke tudi znan konec oziroma razplet ali epilog. No, ta je izjema.<br>ELENA PEČARIČ<br><br>S svojima predgovoroma sta me počastila Ali Žerdin in Drago Kos.<br><br>In Pikalo je v ritmu Metallice prepeval pesem o Slobodanu, voditelju, ki bo zamenjal Tita. A ni šlo le za strahovito zabavo, narejeno v najboljši pankerski maniri, ko uporabiš tisto, kar ti je na voljo, pa četudi imaš na voljo le idejo. Neizmeren entuziazem kamniške mladine je najavljal, da nismo zgolj na koncertu, pač pa tudi na dogodku, ki ga je poganjal val globokih sprememb.<br><br>Lagal bi, če bi trdil, da sta hrup in ostra oranžna svetloba rotacijske luči, pripete na voziček, ki je hendikepiranemu mladeniču omogočal samostojno gibanje, najavljala tudi spremembo državnih mej. A v zraku so bile velike reči. Idoli bodo padli, novi bodo drugačni, ker bodo izbrani na drugačen način. In tistega dne sem spoznal, da je pogo, divji pankerski ples, možen tudi, če nimaš privilegija, da bi hodil ali tekel.<br><br>In besedilo, speto med platnice te knjige, pripoveduje o razočaranju. O tem, da v specifičnem segmentu skupnosti, kljub popolni spremembi političnega, pravnega in geografskega konteksta, središče moči ostaja nespremenjeno.<br>ALI ŽERDIN<br><br>V naši deželi ljudje, ki opozarjajo na probleme, ali jih celo poskušajo rešiti, pa, če so ti problemi še tako pereči in boleči, niso zelo priljubljeni. Tudi to je eden od razlogov za prav mafijsko simbiozo dela invalidskih organizacij in dela slovenske politike. Potem pa se pojavi neka Elena Pečarič in začne vpiti na ves glas, da je cesar gol.<br><br>In zato proti njej na državne stroške spišejo pamflet in ga razdelijo na nešteto naslovov, vse samo za to, da bi prikazali in dokazali, kako velika »teroristka« v odnosu do njih je ta ženska, z velikim duhom v drobcenem telesu. Pa nič, ženska vpije naprej. A vpije v državi, kjer je nihče noče slišati, v državi, kjer se le tu in tam v kakšnem državnem organu pojavi kdo, ki je voljan prisluhniti, razumeti in narediti svoj del posla.<br><br>Pričujoča zbirka kolumen Elene Pečarič je zapis njenih opozoril, klicev na pomoč in pozivov k spoštovanju pravne države, ki jih skorajda nihče ni želel slišati. Verjetno jih tudi zdaj ne bo, toda, knjiga obstaja in nihče – ne splošna javnost, ne politika, ne organi odkrivanja in pregona in ne invalidi sami – se po njej ne bo mogel izgovarjati, da ni vedel. Vsi so vedeli in vsi vedo.<br>DRAGO KOS<br><br>Sestavni del knjige je USB ključ<br>Invalidski multifunkcionar<br><br>Dokumentarec je bil posnet leta 2011 z namenom, da se razgali resnica poslovanja invalidskih funkcionarjev in politične srenje. Čeprav je glavna figura Boris Šuštaršič, je v filmu mogoče prepoznati veliko znanih političnih obrazov, ki so v teh letih na sceni in jo (so)oblikujejo ter sodelujejo pri vzdrževanju umazanih poslov. S časovno distanco lahko še bolje začutimo, kako se v tej državi vse spreminja, nič pa se zares ne spremeni na bolje!<br><br>Cena 15 evrov<br><br>[1] Zaveza molčečnosti<br>[2] Umreti, a ne popustiti.</p>
Knjiga Sočutna šola - Dušan Rutar
<p style="">Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti je izšla. V njej zagovarjam klasično idejo dobrega, in sicer tako, da se najprej upiram sodobni dolžnosti ljudi, da dobro živijo. Seveda se zdi, da je tak zagovor neracionalen in čudaški, morda celo zmešan, vendar imam za svoj upor dobre razloge oziroma argumente, na kritične pripombe pa sem tudi že dolgo navajen in me njihova neracionalnost ne vznemirja.<br><br>Prvo poglavje knjige ima zato naslov Ataraksija. Ataraksija pomeni osvobojenost. Pomeni, da je človek osvobojen zaskrbljenosti. Sodobna dolžnost, da dobro živi, je polna zaskrbljenosti, zato nenehno preverja podatke na pametnih napravah, s katerimi beleži, kako dobro ali slabo mu gre. Zaskrbljenosti glede zdravja, telesne postave in njene oblike, lepote in načinov prehranjevanja se pridružujejo zaskrbljenost glede prihodnosti, čustvena vznemirjenost, stres in vse večje zahteve po produktivnem življenju. Ataraksija je nekaj popolnoma drugega.<br><br>Drugo poglavje knjige ima naslov Prva čuječa lekcija o(b) polni skodelici. To je temeljna, začetna, osnovna lekcija o učenju sočutja. Človek namreč lahko živi le ob podpori in s podporo drugih ljudi, drugih živih bitij. In da bi se naravnal k njim, natanko v smislu Kantovega Naj bo drugi človek vselej tvoj cilj, nikdar sredstvo, se mora najprej znebiti nepotrebne navlake, bremen, ki jih nosi s seboj in na katera je navajen. Polno skodelico mora najprej izprazniti. Nihče se ne more poučiti o sočutju, poučiti pa se je treba, čeprav je sočutje del naše narave, če ne izprazni skodelice. To zlasti pomeni, da se odreče tako privlačnim mnenjem, nerazumnim prepričanjem, dogmam, klišejem, puhlicam, vraževerju, predvsem pa morda še privlačnejšim teorijam zarote.<br><br>Tretje poglavje nosi naslov Prebujanje vase oziroma vstop. Zopet se zdi nenavadno, da je treba govoriti o tem, ker se zdi, da so že vsi ljudje prebujeni, povrh pa še razsvetljeni. Le da niso. Prav zato pogosto zgolj živijo drame lastnega življenja, namesto da bi zanje pričevali.<br><br>In mladi, ki vsak dan prestopajo šolske prage ter sedijo dolge ure pri miru v učilnicah, še vedno prepričujejo zlasti o pomenu znanja, ki ga nanje prenašajo učitelji. In če kak trinajstletnik načrtno postreli nekaj sošolcev in sošolk, se v hipu vname debata o dogodku, modreci z vseh koncev ponudijo ustrezne in časom primerne razlage, dodajo na koncu, da bi bilo morda treba kaj spremeniti ne le v šolah, temveč tudi v družbi kot celoti, vse skupaj pa kmalu utone v pozabo. Korenite spremembe družbenega življenja kajpak niso mogoče, korenitih sprememb šolskega sistema se takisto ne bi lotili, ker je obstoječi še kar dober, o sočutju pa tudi ni treba izgubljati besed, saj ga večina ljudi premore vsaj za naprstnik.<br><br>V naslednjem poglavju se podrobneje posvetim sodobni dolžnosti po dobrem življenju. Danes je to nevprašljiva dolžnost, da človek dobro živi in je dobro (well). Prepričujejo ga, da ima na voljo vse, kar potrebuje za tako življenje, zato bi bilo nemoralno in neetično, če jih ne bi izkoristil, sledil svojim sanjam in na koncu uspel v življenju.<br><br>Le da so zadeve precej zapletenejše in zahtevnejše. Knjiga ima zato nadaljevanje, dolgo nekaj več kot 300 strani.</p><p style=""></p><p style="">Dušan Rutar</p><p style=""></p><p style=""><span data-image="" class="post_img_contaier"><img alt="" width="112" src="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/6557052e60de3.webp" resizable="false"></span></p>
Knjiga Elene Pečarič - Svoboda dihanja
<p style=""></p><p style="">Branje, ki vas bo gotovo pustilo brez sape!<br><br><br>Pisanje občutim in doživljam tudi kot neizogibno etično dolžnost, ki jo moram izpolniti, kot obvezo in zavezo, ki se ji ni moč izmakniti ali jo pretrgati, tudi takrat ne, ko bi se to zdelo najbolj praktično, modro ali prikladno, saj je pogoj »svobodnega dihanja«, osvoboditve bremena, ki duši, pritiska, teži; sile, ki stiska in me sili v stisko.<br><br>Elena Pečarič</p><p style=""></p><p style="">Spremna beseda: dr. Mladen Dolar<br><br><br>Besedilo o avtorici: dr. Darja Zaviršek</p><p style=""></p><div data-url-preview="http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk" data-url-preview-cover-image="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/655718759430a.webp" data-url-preview-title="Elena Pečarič: Svoboda dihanja - YouTube" data-url-preview-description="Knjigo so predstavili:Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih..." class="pw_url-preview pw_url-preview--small"><a href="http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk" target="_blank"><div class="preview url-preview__container"><img src="https://s3.publishwall.si/publishwall_new/walls/100000/129793/2023/11/17/655718759430a.webp" class="url-preview__img" alt=""><div class="url-preview__content"><div class="content__url">http://www.youtube.com/watch?v=Na7j8tgIhGk</div><div class="content__title">Elena Pečarič: Svoboda dihanja - YouTube</div><div class="content__desc">Knjigo so predstavili:Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih...</div></div></div></a></div><p style=""></p><p style="">Knjigo so predstavili:<br><br>Elena Pečarič, diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih pri YHD, Društvu za teorijo in kulturo hendikepa,<br><br>dr. Darja Zaviršek, ki je za knjigo prispevala besedilo o avtorici,<br><br>dr. Mladen Dolar, avtor spremnega besedila<br><br>in Gašper Malej, urednik KUD AAC Zrakogled.</p>
Invalidski »Catch The Cash«
<p style="">Državne loterijske igre<br>Ne glede na moje dolgoletno pisanje, opozarjanje in nenazadnje tudi konkretne dokaze, še vedno vlada na tem področju ogromno sprenevedanja in pretvarjanja, tisto kar se v mafijskem jeziku imenuje omerta [1]. Kljub številnim poskusom diskreditacije, blatenja, nenazadnje tudi groženj in tožb, s katerimi so me poskušali izčrpavati, utišati in pokončati, pa je nekaj v meni še močnejše od mene, saj se nikakor ne morem pokoriti zavezi molčečnosti in strahu pred morebitnimi posledicami grožnj. Priznam, da sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, čemu in zakaj vztrajam, a priznam, nisem še našla nobenega pravega, racionalnega odgovora. A je morda tudi prav tako, zato podajam svoj rezime v tem istrijanskem reku: »Krepat, ma ne molat.« [2]<br><br>Grozljivo je spoznanje, da ta modus operandi, ki sem ga dodobra spoznala in preučila na tem primeru, lahko prenesemo tudi na mnoga druga področja; povsod tja, kjer so sistemi zaprti in kjer vladajo negativna selekcija kadrov (preko poznanstev in nepotizma) in neodgovorni na odgovornih funkcijah. Tudi kot sociologinja kulture in filozofinja sem zelo radovedna, do katere mere, ravni ali stopnje se to lahko še tako nadaljuje, preden se bomo pogreznili v živi pesek; preden se bo začel kanibalizem. Nekaj posameznikov, ki so knjigo prebrali, mi je reklo, da se bere kot kriminalka. A praviloma imajo kriminalke tudi znan konec oziroma razplet ali epilog. No, ta je izjema.<br>ELENA PEČARIČ<br><br>S svojima predgovoroma sta me počastila Ali Žerdin in Drago Kos.<br><br>In Pikalo je v ritmu Metallice prepeval pesem o Slobodanu, voditelju, ki bo zamenjal Tita. A ni šlo le za strahovito zabavo, narejeno v najboljši pankerski maniri, ko uporabiš tisto, kar ti je na voljo, pa četudi imaš na voljo le idejo. Neizmeren entuziazem kamniške mladine je najavljal, da nismo zgolj na koncertu, pač pa tudi na dogodku, ki ga je poganjal val globokih sprememb.<br><br>Lagal bi, če bi trdil, da sta hrup in ostra oranžna svetloba rotacijske luči, pripete na voziček, ki je hendikepiranemu mladeniču omogočal samostojno gibanje, najavljala tudi spremembo državnih mej. A v zraku so bile velike reči. Idoli bodo padli, novi bodo drugačni, ker bodo izbrani na drugačen način. In tistega dne sem spoznal, da je pogo, divji pankerski ples, možen tudi, če nimaš privilegija, da bi hodil ali tekel.<br><br>In besedilo, speto med platnice te knjige, pripoveduje o razočaranju. O tem, da v specifičnem segmentu skupnosti, kljub popolni spremembi političnega, pravnega in geografskega konteksta, središče moči ostaja nespremenjeno.<br>ALI ŽERDIN<br><br>V naši deželi ljudje, ki opozarjajo na probleme, ali jih celo poskušajo rešiti, pa, če so ti problemi še tako pereči in boleči, niso zelo priljubljeni. Tudi to je eden od razlogov za prav mafijsko simbiozo dela invalidskih organizacij in dela slovenske politike. Potem pa se pojavi neka Elena Pečarič in začne vpiti na ves glas, da je cesar gol.<br><br>In zato proti njej na državne stroške spišejo pamflet in ga razdelijo na nešteto naslovov, vse samo za to, da bi prikazali in dokazali, kako velika »teroristka« v odnosu do njih je ta ženska, z velikim duhom v drobcenem telesu. Pa nič, ženska vpije naprej. A vpije v državi, kjer je nihče noče slišati, v državi, kjer se le tu in tam v kakšnem državnem organu pojavi kdo, ki je voljan prisluhniti, razumeti in narediti svoj del posla.<br><br>Pričujoča zbirka kolumen Elene Pečarič je zapis njenih opozoril, klicev na pomoč in pozivov k spoštovanju pravne države, ki jih skorajda nihče ni želel slišati. Verjetno jih tudi zdaj ne bo, toda, knjiga obstaja in nihče – ne splošna javnost, ne politika, ne organi odkrivanja in pregona in ne invalidi sami – se po njej ne bo mogel izgovarjati, da ni vedel. Vsi so vedeli in vsi vedo.<br>DRAGO KOS<br><br>Sestavni del knjige je USB ključ<br>Invalidski multifunkcionar<br><br>Dokumentarec je bil posnet leta 2011 z namenom, da se razgali resnica poslovanja invalidskih funkcionarjev in politične srenje. Čeprav je glavna figura Boris Šuštaršič, je v filmu mogoče prepoznati veliko znanih političnih obrazov, ki so v teh letih na sceni in jo (so)oblikujejo ter sodelujejo pri vzdrževanju umazanih poslov. S časovno distanco lahko še bolje začutimo, kako se v tej državi vse spreminja, nič pa se zares ne spremeni na bolje!<br><br>Cena 15 evrov<br><br>[1] Zaveza molčečnosti<br>[2] Umreti, a ne popustiti.</p>