Bajka in resnica o fizioterapiji

 

Malokaj me gane, malokaj mi orosi oči,

a ko sprosti se kobra, ki jo cerebralec ima namesto roke,

ko s prsti, ki ne služijo ničemur, skoraj bi lahko igral klavir,

komolec pa se stegne kakor muca, samo da ne prede –

takrat, ko razgibovalci krčem cerebralcev vdihnejo življenje,

sem priča čudežem in čarovnijam. Ne, to ni bajka, to je res –

to so trenutki, ko sem živ, mi je lepo …

o

Zdravniki so mesarji, mehaniki in Baltazarji:

telo je zanje truplo – če miga, ga uspavajo, če misli, ga omamijo;

telo je stroj – pokvarjeno zamenjajo; petrijevka – kjer igrajo se boga.

Zdravnikov ne zanima vse, le to in ono;

samo da kos mesa, ki ga poznajo bolje od lastnika, dela po pravilih:

sam, še raje pa z dodatkom plastike, železa in predvsem tablet …

o

Maser pa ni mesar, razgibovalec ni mehanik.

Mnogi so res grobi, ker mislijo, da ni dovolj, če ne boli in škrta;

zdravstvo je pač vera, da pomaga le, kar spremeni, ne kar ne gre čez mejo.

V resnici pa udobna sila meje ne podre, ampak premakne –

to hitro ugotovi, kdor gnete, premetava tudi s srcem, ne samo z rokami.

Domet grobijanov je le to, da kobre zgrabi krč, če gibanje omeniš …

Crkljanje, ko za njim je znanje – to je vrt, kjer čudeži cvetijo …

o

Crkljač poklicni, srčni, dela z živim bitjem,

ki mu po žilah teče kri in diha,

ki je pri sebi in ki se na vse odziva;

crkljač pa vse zazna in se prilagodi.

Vsaka obravnava je drugačna:

crkljave roke vodi, kdor je z njimi voden.

Masaža, razgibavanje sta pesmi, njun obdelovanec je občinstvo;

skupaj so koncert brez glasbe, zgodba brez besed, obred brez vere …

Sam po sebi ni odnos zdravilo proti krčem, gnetenje pa komajda;

skupaj pa lahko rodita čudež …

o

… Čudež, ki je drag.

Zakaj država raje za tablete proti krčem, bolečinam da –

še dražje in s stranskimi učinki, ki počasi vodijo v grob?

Zakaj po njenem ni v crkljanju invalidov haska

in ga pri polnoletnih skoraj opusti?

Ker ni napredka – takšna je razlaga. Samo napredek šteje:

dokler crkljanec napreduje, ga crkljamo, potem pa naj zakrkne, koga briga;

samo da je uspeh države na papirjih (dali smo jih iz plenic, na noge …).

Ohranitev stanja ni na njenem spisku; težko se je hvaliti z njo;

kaj šele propada upočasnitev; ne gre je meriti in še turobno je …

Država raje vse to prepusti tabletam – dražjim, s stranskimi učinki

in brez čudežev …

o

Koliko čudežev bi se zvrstilo,

če bi masaža in razgibavanje bila obvezni predmet v šoli?

Vežba drobnih gibov in velikih in moči in nežnosti, občutka, ritma,

odnosi med sošolci – dobri – bi se okrepili,

počutje boljše bi bilo in gibanje pravilno, širši bil razpon bi gibov,

zato poškodbe manj številne, blažje in okrevanje hitrejše.

Znanje bi učenci nesli v življenje, k babicam in dedkom, komurkoli,

bolje bi opazovali sebe, se popravljali, se gibali, ker bi bilo prijetno;

križ, kolki in kolena bi boleli manj; na stara leta bi jih malokdo zamenjal …

o

Bili bi čudeži: brezplačni, brez učinkov stranskih, bilo bi jih dovolj za vse:

za takšne s kobrami namesto rok na vsakih nekaj dni in vse življenje;

za ohranitev stanja in propada upočasnitev.

Čudežev bi imeli dobesedno polne roke …