Boj za svobodo kot boj za veličastno utopijo

{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Dan Osvobodilne fronte je najpomembnejši praznik v novejši zgodovini iz vsaj dveh razlogov. Prvič se nam je uspelo poenotiti proti zunanjemu sovražniku, ki je hotel potujčiti našo domovino, stopiti skupaj in preseči tradicionalni dualizem na rdeče in črne, leve in desne, liberarne in klerikalne.

Vznik krščanskega socializma pod duhovnim okriljem Edvarda Kocbeka kot osrednje intelektualne figure te dobe je lep dokaz te sinteze. Drugi razlog je prav tako pomemben, saj postavlja na laž vse tiste revizioniste, ki bi radi prikazali boj proti okupatorju kot rdečo revolucijo. Komunistična uzurpacija oblasti je prišla šele kasneje, ko si je komunistična oblast podredila vse preostale dele Osvobodilne fronte in si začela pripisovati izključne zasluge za zmago nad okupatorjem. Boj, ki ga je vodila OF, nikakor ni bil boj za oblast, ampak je bil dejansko boj za svobodo, pa ne samo za fizično osvoboditev izpod zatiralca, ampak je bil neke vrste duhovno-mentalna renesansa, osebna preroditev za vsakega, ki se je odpravil v nepredvidljive gozdove in tvegal življenje za skupno dobro. Žrtev je nenadoma dobila smisel, postala je temeljni kamen za gradnjo drugačnega sveta, ki ne bo zamrežen z nobenimi oblastiželjnimi izmi, ampak bo pustil človeku biti takšen, kot je, v družbi svobodnih posameznikov, ki skupaj tvorijo brezrazredno skupnost, ki temelji na simbiozi, solidarnosti, medsebojni pomoči in zaupanju. Na grmadi raznoraznih antiutopij, ki prebadajo modernega človeka z vseh strani, od Huxleyja in Orwella pa Zamjatina in Kafke, če naštejem samo najbolj izpostavljene antiutopične prerokbe, je bila to prva veličastna utopija, za katero se je splačalo boriti in tudi izgubiti življenje. Umreti za svobodo kar naenkrat ni bila več samo floskula, ampak je bilo to dejanje vpeto v tok višje družbene zavesti, ki si je dejansko želela eu-topos, svet, ki ga nikoli bi bilo. Slovenci smo po Gubcu in Maistru znova dobili svoje prave junake, ki so z mnogimi zgodbami dobili mitske razsežnosti in s katerimi smo se postavili ob bok drugim borcem za svobodo povsod po svetu. Seveda nas duh partizanstva nikoli ni zares zapustil, saj o njem še vedno govorijo tudi devetletni otroci, seveda ne iz izkušenj, ampak iz instinktivnega zavedanja, da je boj za svobodo neuničljiva moč, ki se lahko upre vsaki, še tako agresivni oblasti. Kaj je sledilo, vsi vemo, najprej vzpon enopartijskega komunizma, ki mu je sledil samo na videz večstrankarski sistem, ki je s svojim historičnim revizionizmom hotel izbrisati dosežke mentalne revolucije partizanstva, da bi na oblast ponovno privedel domobransko kliko, ki je z izdatno pomočjo katoliške cerkve, ki je med vojno odkrito simpatizirala z okupatorjem, in pod pretvezo domoljublja začel uvajati modernizirani, birokratski fašizem, katerega nosilci so postale vse samozvane demokratske institucije in ki je usmerjen proti vsemu, kar se ne sklada z njegovo biopolitiko. Ja, lepo se je spomniti na čase, ko je bil svet še zelen, in nujno se je spet podati v gozdove, pa ne samo po gobe, ampak da bi ohranili v sebi svobodo, ki so nam jo priborili naši dedi in babice s peterokrako zvezdo na čelu. Smrt fašizmu, svoboda narodu!