Česa ne vemo

To, da v zadnjih dneh različni svetovni mediji pišejo o Sloveniji kot naslednji žrtvi finančnih trgov, moramo vzeti skrajno resno. Medijske objave niso nujno novice, ki povzemajo neko konkretno dogajanje, temveč lahko v resnici kreirajo dogajanje samo. Morda so te “novice” v resnici že del neizogibnega procesa, katerega rezultat bo “obisk” zloglasne troike v naši državi.

To, da nas bo troika “obiskala”, zagotovo ne izhaja iz naše visoke zadolženosti, kajti bolj zadolžene so številne druge evropske države. Bolj verjetno je, da gre sistematično destrukcijo manjših držav, ki po finančni “šok terapiji” postanejo popolnoma odvisne od tuje pomoči in zato zelo lahek plen za legalizirano krajo naravnih dobrin in izrabo poceni delovne sile.

Nekako očitno postaja, da morajo finančne sile, preden se bodo lotile večjih držav, preizkusiti različne finančne scenarije “šok terapije”: grškega, ciprskega in zdaj morda še slovenskega. Slovenija je v okviru širše skupnosti ta proces enkrat že preživela. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so finančne institucije zavestno odrekle finančno pomoč vladi takratnega premiera Anteja Markovića, kar je precej pripomoglo k naglemu zlomu takratne države in krvavim “balkanskim” vojnam (morda bi bili procesi demokratizacije in delitve države brez odtegnitve finančne pomoči veliko manj boleči).

Tokrat seveda Slovenija ne bo razpadla, a suverena država bo ostala samo še na papirju, kot sta zdaj že Grčija in Ciper. Zakaj je Slovenija sploh zanimiva za finančne sile? Morda so v ozadju res bogati in kakovostni vodni viri, kar vsekakor sodi v kontekst širših procesov, ki se zdaj odvijajo v EU (sprejem nove direktive, ki vodi k privatizaciji vodnih virov). Tudi gozdovi so veliko in “neizkoriščeno” bogastvo Slovenije. Poleg tega ima Slovenija dobro izobraženo delovno silo, ki bo postala še bolj “poceni”. Čez Slovenijo že potekajo poceni tranzitne poti, morda bodo zdaj še nove - za plin, nafto. Slovenija ima torej marsikaj “ponuditi” troiki oziroma korporacijam, ki čakajo v ozadju.

Kaj sploh lahko storimo državljani v teh procesih velikih sil? Morda je edino, kar lahko storimo, da čimbolje razvijemo različne oblike samoorganiziranih omrežij, ki se bodo dovolj hitro odzvala na poskuse privatizacije naših skupnih virov in bodo razvijala delitev dobrin na nefinančnih temeljih - v obliki kooperativ, manjših trgov neposredne izmenjave dobrin, solidarnostnih mrež itd.