Cvetka Tóth: Solidarnostni potencial humanistike

{youtube l4zYChl-Ubs}

Posnetek: Mojca Dular

Kaj torej pomeni biti intelektualec v razmerah, ki prisegajo na liberalizem, ne pa na to, kar naj bi poosebljala moderna, sodobna demokracija s svojimi še vedno na srečo emancipacijskimi zgledi in ideali? K temu spada to, da se demokracija, če le vztraja pri tem, da je demokracija, ne bo nikdar odrekla egalitarnemu univerzalizmu razsvetljenstva. V mreži razmišljanj med moderno in postmoderno, v nadaljevanju še med metafiziko in postmetafiziko in povrhu med zgodovino in postzgodovino ostajamo ujeti v brezizhodnost misli, ker ta ni zmožna podati alternative temu, kar-samo-je, in politika se zato drenja okrog sredinskosti, ki jo vsak trenutek slišimo in se je prenaposlušamo celo v evropskem parlamentu.

Predavanje tako poudarja pomen solidarnosti, saj ta kot druga plat pravičnosti skuša odgovarjati na vprašanje, kaj je človek danes in v sodobnem svetu ter katere so njegove potrebe v razviti demokraciji. Človekovo bivanje ohranja nekaj utopičnega v etičnem smislu, saj se še vedno poraja napetost med zasebnim in javnim ter samoustvarjanjem in človeško solidarnostjo, zato ostaja vprašanje, kako bi z eno samo vizijo zaobjeli stvarnost in pravičnost. Pri tem gre za etiko kot človekovo drugo naravo, ki odločno odklanja vsakršno etiko kot ponotranjeno represijo ali celo etiko kot protinaravo, tj. onenaravljeno etiko. Nujno bi bilo tudi priti do izravnave med idejo svobode in enakostjo ljudi, kajti dogajanje po letu 1989 je to izravnavo, ki spada med temelje našega evropskega humanizma, v marsičem uničilo in sesulo.