Dolga minuta povratka

{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

 

Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.

Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti

prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti

celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,

ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in

begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,

ki se razbijajo na Zemlji tvojega bivanja. Ni nam

dobro pravil zastarel poduk, ko nas je oddaljil od

odprtosti. Ko nas je naplahtal, da bi videli takšno

razprtost kot slabost, bol. Posveti se spoznanju,

ki narekuje, da se stvari ne dogajajo nam, ampak

se dogajajo za nas. Dogajajo se, da si prerokujemo

v preteklost. Dogajajo se kot zaprt cvet, ki se ne

more upreti odpiranju, razkazovanju skrivnosti.

In če nekaj ne zaneti prstov prvega krivca, potem

tam ne bi bilo niti drugega. Nikoli nisem verjel,

da lahko nekaj gori samo od sebe, brez da nekje

ne diši po vnetljivosti. Od zgoraj vedno opazuje

vprašanje; kako bomo prebavili zid pred seboj,

črepinje, ali kot pravijo, da iz limon naredimo

limonado. Ko sami sebe porivamo po mračnem

rovu, bi se bilo pametno opomniti, da se ne zabijamo

preveč z glavo v slepila in nepomembnosti, da ne

iztegujemo kazalca takrat, ko je megla najgostejša.

Motna mlaka. Rdeče nebo usiha v razširjenih žilah.

Kaj vse uporabi bolečina sebi v prid. Kako zna v

svoji namišljeni trdnosti postaviti hišico iz kart.

Postavlja se v bran, ko radikalnost vetra očiščuje

nižavja. Ni še konec sveta in sonce še ni opravilo

svoje naloge. Konec bo, ko odpade zaslepljenost,

skrita za otopelim pajčolanom. Kot dozoreli plodovi,

ki popadajo na tla. Kot sveže jutro, bel dan v novem

svetu idiličnega življenja.

 
Luka Višnikar