Druge poti

{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

 

Vsako oko ima svojega malarja,

zato ne mislite, da sreče se je izogibal;

duša je samosvoj voznik, unikaten zapis nosi,

notranjega vodnika, ki je lahko tiran za višji načrt;

po nareku piše z najčrnejšim črnilom.

In mogoče ga srečate nekje v sredini,

nekje vmes vam pomaha v pozdrav.

 

Oh ja, lepo bi se bilo kdaj skriti v blaženost ignorance,

in se pretvarjati na plesišču zamaskiranega življenja.

Kaj ne vidite, da so se zvezde odcepile od bližine;

in tudi nebesna modrina, poležan prah na Zemlji;

kot odmrla koža, ki je postala hrana kanibalskih črvov in slepcev.

 

 

 

V tej igri kart niti adut nima več potez. Ker le Bog je glavni adut.

Kaj je zame Bog, sprašujete? Vam pravim: karkoli že to je. Bog ne daj,

da bi bilo govora o dogmatičnih religijah. Tu govorimo o spoznanju!

 

Saj male samcate glavice res ne morejo vsega dojeti,

ne morejo imeti glavne besede, se pa včasih ali pa sčasoma

približajo nečemu zgoraj (znotraj): ko loviš božansko,

potem pa božansko lovi tebe; kot pobesneli tiger,

kot potisnjena domina, ki se je ne da več ustaviti;

podira vse ostale na svoji poti.

 

In kaj drugega pride bolj v poštev, kot da rečemo:

"skrivnostna so pota gospodova".  

 

Tako bo nekdo gradil monotone hiše v varni soseski,

nekdo barvite katedrale v senčnosti svoje duše.

In spet ga bo kdo popravil, da kaj pa, če je zašel s poti,

pa tako težko jim bo dopovedal, da se gre za izkustveno fiziko.

Seveda, nekaj je voziti kolo, nekaj drugega je o tem samo govoriti;

ali pa, dejansko ugrizniti v jabolko in o tem samo razmišljati.

Ker vsak ima svoj tempo spoznanja; vsak bo začutil

večdimenzionalnost resničnosti – vse ob svojem času.

 

Luka Višnikar