Dušan Rutar

Duhovnikova sobica

Nisem kriva

Psihologi so že pred časom nesporno dokazali, da pomanjkanje pristnih medčloveških odnosov ne tlakuje le poti v osamljenost in odtujenost, ne ustvarja zgolj hladnih prostorov med ljudmi in duhovne puščave, temveč je tudi pomemben vzročni dejavnik pri občutkih nesreče, pri depresijah in samomorih ter celo fiziološki dejavnik, zaradi katerega nekateri ljudje resno zbolijo in na koncu umrejo.

Tretja zgodba o Ani je na žalost zelo človeška ponazoritev popolnega zloma pristnih medčloveških odnosov, zaradi česar se skupaj z njo spustimo do dna, v pekel. Zelo pomembno vlogo pri tem odigra duhovnik, ki je sicer šolan, da pomaga drugim ljudem.

Zaupanje zlorabljenega otroka v odraslega šolanega človeka, ki vsak dan pri maši pridiga ljudem o pomenu prijateljstva, ljubezni, medsebojne pomoči in duhovnosti, je tako rekoč brezmejno, zato je to, kar se zgodi v duhovnikovi sobici, polni knjig, pridušene svetlobe in prijetnih vonjav, ultimativni dokaz popolne izprijenosti, pokvarjenosti, cinizma in bede ne le človeškega osebka, ki se sicer trudi, da bi mu ljudje zaupali, temveč tudi korporacije, ki mu sprenevedavo dovoli, da zlorablja ljudi.

Nikoli ni odgovarjal za svoja dejanja, toda če obstaja bog, v katerega je kdaj morda celo iskreno verjel, se bo cvrl v peklu.

Ana se je izvlekla, čeprav je dolgo verjela, da je sama kriva za vse. Danes ve, da je čista in da so bili za njeno trpljenje krivi drugi. Ne le oče in mati, temveč tudi duhovnik.

Mehka vezava, 13,5 x 21 cm, 170 strani.

Leto izdaje: 2015