Invalid na počitnicah - kaj je to?

 

»Kaj je to: počitnice?« vpraša invalid, in lahko mu povemo. Mogoče si jih bo potem lahko predstavljal, doživel pa jih ne bo …

Malokateri invalid gre na počitnice – je preveč zapleteno in predrago. Če gre, gre z očkom in mamico – tudi če je star 50 let. Ko očka in mamice ni več, bratcu in sestrici pa ni do tega, ne gre več na počitnice.

Seveda invalidi hodijo na počitnice. Obstaja cel kup programov, ki se imenujejo »počitnice za invalide«. A to niso počitnice, temveč kolonije – odprti oddelki zaporov, v katerih se odvijajo nekakšni programi socializacije. Kot da gre za trop Tarzanov, ki so bili pravkar zajeti v džungli in jih je treba učiti druženja z ljudmi …

Prave počitnice se ne preživljajo z uslužbenci, strokovnjaki in prostovoljci, ampak s prijatelji. Prave počitnice nimajo urnika; če bi ga imele, bi se imenovale »šola« ali »služba«. Med počitnicami greš spat, ko ti je, in se zbudiš, ko se to zgodi samo od sebe. Med počitnicami spiš, kjer pride: v svoji ali kakšni drugi postelji, na kavču, v spalki, ležalniku, viseči mreži, na mivki ali klopci, po potrebi tudi v avtu. Med počitnicami ješ, kar hočeš in kadar hočeš; če tega ni, pa improviziraš. Tudi počneš, kar hočeš in kadar hočeš: lahko se ves dan ne ganeš iz postelje, lahko se ves čas preganjaš okoli ali pa nimaš pojma, kaj bo čez pol ure.

To so počitnice. V šolo hodimo, da bi imeli svobodne popoldneve, vikende in počitnice. V službo hodimo, da bi jih imeli naši otroci, ker mi ne znamo več biti svobodni (razen za volanom in ko se ga napijemo). Invalidi pa hodijo v invalidsko šolo (vzgojno-varstveni zavod), invalidsko službo (varstveno-delovni center) in na invalidske počitnice (rehabilitacijski center), ne da bi izvedeli, kaj pomeni »biti svoboden«, kaj šele svobodo občutiti, preizkusiti, se jo naučiti uporabljati in v njej uživati.

Če mi ne znamo ali si ne dovolimo biti svobodni, je to naša odločitev. Da invalidi niso svobodni, pa je tudi naša odločitev …