Iz prehoda v zaključek

Človek nekaj časa živi na prehodu, nekateri tudi celo svoje življenje. Običajno tako potekajo spremembe, blagi prehodi, nositi vmesni čas in z njim zdržati.
Nedokončane zgodbe. Nedokončani projekti. Nedokončani odnosi. Nedokončano otroštvo, čeprav smo že odrasli. Nedokončane teme v psihični dinamiki, ki se mnogokrat manifestirajo v zunanji svet, čeprav se tega ne zavedamo.
Nato iz nenada nastopi čas, čas, ki se je dolgo pripravljal iz ozadja. Čas, da zaključimo nekaj, kar že dolgo čaka na zaključek. Zares končamo v vsej njegovi celoti. Prenehamo vleči čez vso mejo, čakati, prazno upati, hraniti zablodo in čakati na nerealno. Pride čas, ko se doslej priprta vrata zares zaprejo. Zaprejo se, da se lahko pošteno odpravimo naprej in se v celoti odprejo naslednja, nova. To je čas odločitve, ko človek lahko začuti ogromno olajšanje in hkrati še vsa neprijetna čustva, ki običajno spremljajo žalovanje. Pa vendar mu nekakšna srčika znotraj prigovarja, da je dozorelo in je prav tako, iluzij je bilo dovolj.
Pride čas, ko se polovična tema zapre, polovičarstvo se izpije, prehodni čas nima več svoje smiselne funkcije in se želimo zares posvetiti nečemu v vsej njegovi polnosti. Pride čas, ko se fiksiranost v otroštvu premakne naprej. Stari vzorci niso več smiselni, niso več funkcionalni, do konca so izpeli svoje in za vedno dojamemo, da so odrasli odnosi vzajemni. Pride čas, ko je čas za konec. Nobene resnične dileme ni več, vse se je naravno sestavilo v odločitev, da je čas, čas za druge priložnosti, za odprta vrata na drugem mestu, v drugem času.

Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije