Je suis Mohamed

Mohamed, prerok naš, kaj hujšega se ti lahko zgodi,

kot da se v tvojem imenu in tebi na čast pobija ljudi?

Ljudi, ki krivi so zgolj to,

da kruto resnico današnjega sveta razgaljajo,

s satiro se borijo, da predsodke s humorjem in smehom ulovijo,

da prav na njih prikažejo v vsej svoji absurdni protislovnosti,

na katere človek se opira, ko želi si notranjega mira.

Prav gotovo nobena vera, ne religija,

ki zasluži si tega imena,

v imenu boga ne zahteva okrutnega maščevanja s tem,

da človek svojega bližnjika barbarsko pokonča.

Islam že v sami besedi s seboj nosi misel na mir,

kako se v njegovem imenu lahko seje nasilje, strah in nemir,

ki razdvaja in deli, ločuje in vnaša civilizacijski prepir?

Musliman nam je brat in nikoli naš sovrag,

tako kot vsi mi smo zgolj božji vazali,

zavezani, da drug drugega bomo spoštovali,

vsi si pod nebom delimo enega in istega Boga,

in vsi smo hčerke ter sinovi istih prednikov, istih rodov,

od Mojzesa, preko Abrahama, Mohameda do današnjih dni,

ko svetost življenja nima več nobene vrednosti.

Naj si bo zahodna ali fundamentalistična ideologija,

cilj vsake se zdi ni blagor ljudi, ampak zahteva,

da se iz varnostnih ali maščevalnih razlogov pobija.

Svobode govora se ustaviti ne da, tudi smrt je ne pokonča.

Saj veste, beseda je bila pri bogu in šele nato je meso postala,

ter med nami prebivala.

In ker risati ne znam, z besedo bom to opisala,

Mohamed, ki ni ne dovoli, da se ga upodobi,

z namenom to je počne, saj za burko skriva se,

že zdavnaj med feministke prestopil je.