Kairos

Včasih se zgodijo takšni posebni momenti, prelomni, drobni trenutki, kamor besede skorajda ne sežejo. Zgodi se v človeku nekaj redkega, trenutek, ko ve. Enostavno ve. Pri tem ne gre toliko za racionalno vedenje ali znanje kot tako. Na delu je nekaj močnejšega, bolj prodornega. Globok razmislek. Intuicija. Nenaden preblisk, ki je gradil in tlakoval pot dolgo pred tem prelomom, le zavest ni vedela.

Mogoče se zunaj zdi vse isto, a premakne se nekaj za veke vekomaj. Pojavi se tista neustavljivost želje, ki na enkrat postane vidna in je nič več ne more ustaviti. Gledaš jo, neposredno in direktno. Iluzije izgubljajo moč. Začuti se do kosti. Na enkrat mnenja drugih odpadejo. Pritiski. Nepotrebni dvomi. Zdijo se tako obstranski. Odpade celo mnenje avtoritet. Odpade vse, kar je zunaj dosega samega sebe. Odpade vse, kar je človek poznal do sedaj. Kot bi se približal sebi. Mogoče pa je to zgolj tisti občutek. Občutek, ki ga začutiš in ko ga spoznaš, to srčiko na prsnem košu in sproščenost v trebuhu, želiš več in več tega. In v tem vztrajaš. Zdaj veš, da obstaja. Ker imaš to v zavedanju, se temu na odrečeš več. Ne moreš se, četudi bi hotel. Vmes se zatika. In čas se pretaka, da sprejmeš. A le tja še želiš. Le na tisto pot še greš.

Ines Majcen

mag. socialnega dela

specializantka psihodinamske psihoterapije