Kaj imata skupnega Prešeren in cianotipija? (Judita Trajber)

{facebook http://za-misli.si/images/1.jpg}

Ustvarjalno praznovanje kulturnega praznika

S kancem hudomušnosti lahko povežemo besedo cianotipija, ko prvič slišimo zanjo, s cianidom in tipi. Potemtakem tudi z Agato Christie. Ne pa s Francetom Prešernom. A to je veljalo le do letošnjega 8. februarja, od takrat dalje pa lahko cianotipijo postavimo v zvezo tudi s Prešernom.  

Kako le?

-          Moralistična različica odgovora:  Ana Jelovšek je hotela s kancem cianida, živčnim strupom, živcirati svojega tipa, Prešerna, ker je namesto nje, matere svojih otrok, opeval Julijo Primic.

-          Amoralistična različica odgovora: Julija Primic je s kancem cianida v opojnem napitku testirala pokončnost svojih snubcev, zmagal je Prešeren, le da se je potem vmešala Julijina mati in izbrala onega šaufenstra ali kaj je že bil, ker Prešeren ni imel  denarja; mu ga je bila Ana sproti pobrala, za alimente).

Zdaj pa zares.

V Prešernovem času, ki smo ga obhajali v sredo, na praznik naše plemenite kulture, je deloval tudi britanski zvezdoslovec John Herschel (1792-1871). Zanimal se je za snovi, občutljive na svetlobo; zanimal, zanimal, zanimal, vse dokler ga ni zanimanje privedlo do odkritja, ki ga je predstavil leta 1842 pod imenom cianotipija. Gre za postopek zapisovanja svetlobe. Daš 10 gramov zelenega praška - železovega amonija v 50 mililitrov prekapane vode, v drugo tako čašo pa 4 grame oranžnega praška, to je kalijev železov cianid. Raztopini dobro premešaš, najprej vsako zase, potem združeni. S to petrolzelenkasto tekočino (glej jo v čaši na sliki 1) premažeš površino papirja, tkanino ali kaj drugega, kamor se bo odtisnila sled svetlobnega zapisa izbrane reči. Tej reči bomo rekli vzorec. Za vzorec izbereš karkoli ploščatega iz suhega, lahko je posušeni cvet, ptičje peresce, sploh pa filmski negativ ... Položiš ga neposredno na papir, premazan s tisto tekočino, ga osončiš z UV svetlobo, najhitreje gre na soncu, in dobiš negativ na modri podlagi. Temu se reče modrotisk (glej sliki 2 in 3), končnemu izdelku pa kontaktna kopija ali fotogram.

Fotogram je torej podoba, izdelana v prafotografskem postopku, brez uporabe kamere in povečevalnika!

Vse te umetelnosti pa tudi to, kako zgleda modrotisk, ko ga oksidiramo in potem obarvamo z zelenim čajem (glej na sliki št. 1 v dveh primerkih), je udeležencem umetniške delavnice cianotipije pokazal konzervator v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Aleš Žgajnar (na sliki 1) v okviru sporeda, ki so ga pripravili v muzeju za obiskovalce na dan 8. februarja 2017.

Slika 1: Aleš Žgajnar, konzervator v Muzeju novejše zgodovine Slovenije med vodenjem delavnice cianotipije; v čaši na mizi je raztopina železovega amonija in kalijevega železovega cianida;  udeleženka delavnice drži fotograma, obarvana z zelenim čajem (foto NMZS).

A vrnimo se k Herschelu, pravzaprav k njegovim prijateljem. Med njimi je bila tudi rastlinoslovka Anna Atkins (1799-1871) in prav ona je tista, ki je prva uporabila Herschelovo cianotipijo v fotografskem smislu. Leta 1843 je namreč izdala knjigo, opremljeno s podobami rastlinic v modrotisku, Photographs of British Algae: Cyanotype Impressions (slika 2), leta 1853 pa - v sodelovanju z Anne Dixon (1799-1854) - knjigo s fotogrami praproti, Cyanotypes of British and Foreign Ferns (slika 3).

    

Slika 2, levo: Izsek iz naslovnice knjige Anne Atkins, Photographs of British Algae: Cyanotype Impression

(1843), ko je prvič v zgodovini uporabljena Herschelova cianotipija.

Slika 3, desno:  Fotogram gozdne preslice v knjigi Anne Atkins in Anne Dixon Cyanotypes of British and Foreign Ferns (1853) (vir slik: https://en.wikipedia.org/wiki/Anna_Atkins#Photographs_of_British_Algae:_Cyanotype_Impressions)

 

Organizatorji izobraževanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje glede cianotipije pravijo, da "fotografi danes na novo odkrivajo ta preprost, skoraj genialen postopek, kot novo izrazno tehniko v svojem umetniškem udejstvovanju" (http://www.mao.si/Dogodek/Cianotipija-fotografski-postopek-iz-pionirskih-dni-fotografije.aspx). Tako je tudi prvi in najbolj znani slovenski raziskovalec starih postopkov izdelave fotografij, inž. Stane Kočar, pred leti pri njih izvedel prikaz postopka cianotipije. Enega od njegovih fotogramov prikazuje slika 4.

 

Slika 4: Stane Kočar, Cyiano Hayracks, fotogram v modrotisku, narejen po negativu foto-posnetka Zgornje Štefanje vasi pod Krvavcem (http://www.mao.si/Dogodek/Cianotipija-fotografski-postopek-iz-pionirskih-dni-fotografije.aspx)

 

 

Pripravila

 

Judita Trajber

 

V Ljubljani, februarja 2017