Kje je mandat, ne-sonet

Včeraj v parlamentu tat
Janši sunil je mandat.
»Pravna zmota in blamaža,«
Janša se pošteno zgraža,
to edino je in eno,
kar počne zares pošteno!

Ker sicer ga lomi vedno,
je že to vse seje vredno.
Osem ur njegova stranka
se je tolkla brez prestanka
(pa brez patrij, topa, tanka,
no – že s trajanjem sestanka).

V koaliciji so spali,
v opoziciji regljali.
Osem ur so vztrajno mleli
in mandat nazaj hoteli,
rekli so, da njihov vzornik
je politični zapornik!

Mlado pristanišče Mesec,
ki ni čisto brez kolesec,
v buči mu je sveža brihta,
pa zadevo brž je zrihtal,
jim takole odgovóril:
»Ne, politik je v zaporu!«

Zunaj je – čuj, ka si nor? –
Janšev ropotal odbor:
bake, ki trpijo muke,
ker odrasle imajo vnuke,
nekaj ministrantov, mladcev,
še zelenih golobradcev,

ki hlepijo po monštranci,
ostareli domobranci.
Se ukradeni mandat
kje potika okrog vrat?
Med dolenjske skril se brajde,
med bojevnike Al Kaide?

Če na pragu se vam znajde,
obdrži naj, kdor ga najde.
Malo rabljen, skoraj nov,
drugi bo prejel naslov
in po drugih merah kožo:
Predalič lastnik bo Božo.

Monolog, direktno danes,
ki ga v luft pošilja Janez:
»O, mandat moj, ti-ti lump,
ratal si prehitro klump!
Prvi zvezdnik sem vseh zvezd,
pa sem mislil, bolj boš zvest!

In zdaj vračam se na Dob,
žalostit se kakor Job.
Žal mi je, da sem ob džob,
parlament – prerani grob!
Čakaj, ko dobim te v pest,
spet bom mora – kot TEŠ šest!«