Meditacije o NIČ(EVOSTI) časa

{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Vedno bolj mi je kristalno jasno, da živimo v času, ki je pogoltnil človeka, mu izmaknil dušo, ga obral do kosti in mu nazadnje ukradel še dostojanstvo.

Srh me spreletava, ko pomislim, kakšno grozovito usodo je doživel lahkoverni in praznoverni razsvetljenski racionalizem, s svojo fenomenološko redukcijo. Kmalu je postal svoj lasten plen, in ta avtokanibalizem pomešan z incestuoznimi nagnjenji je danes že prevladujoči princip od medijskega linča prestrašene množice. Vse, kar je izstopilo iz racionalno sprejemljivega risa, vključno s prividi in prisluhi kot duhovnimi uvidi tretjega očesa, je moralo biti sankcionirano, spravljeno pod nadzor ali pa ga je bilo treba iz varnostnih razlogov nemudoma amputirati. Celotna emocionalna paleta v tem krasnem novem svetu je dobila označbo Prepovedano ili Smrtno nevarno. Še posebej Jeza, Bes, Srdžba, Ludilo, Anger, Rage, itd. Prva beseda prvega epa evropske tradicije: »Pesem, Boginja, zapoj mi o JEZI Pellida Ahila!« uteleša upor proti nemogočim zahtevam okostenelega sistema, ki je v človeku praktično ubil Boga. Ne gre za politično opredelitev za vero ali dvom, za ekumenizem ali ateizem, ampak gre za življenje, ki vse te dualizme preseže na višjo raven zavedanja svoje Biti. Življenje je brez vertikale kot pesem brez posluha za bistveno, ki je neubesedljivo. Fizika brez meta-fizike je čisti privid, popolna iluzija, nepopravljiva slepota, in nastaja iz ozkosrčnosti in topoumnosti v konzumiranje usmerjene materialistične religije, ki poje slavo črvom! Ma, boli me, kako se bo kdo opredelil (pri čemer je ravno neopredeljenost najbolj čvrsta opredelitev), samo da ubrani svoje človeško jedro pred lakomnimi očmi profita in oblasti željne hlapčevske psihe voljnih privržencev sistema. Saj me razumete, o čem govorim, kajne, ko pravim, da plešemo nad prepadom, pred padcem v katerega nas loči samo še zavest o tem, da lahko pademo? Nobenih služb, nobene socialne varnosti, nenadzorovana in nesankcionirana kraja družbenega premoženja, finančno izžemanje nižjih slojev na račun peščice finančnih in političnih prašičev, s katerih podkožjem bi se mastile množice ponižanih in razžaljenih verjetno do konca življenja. Odsotnost javnega prostora, javnih debat in polemik, popolna deprofesionalizacija politike, v katero se lahko vključi vsak, ki se je približno naučil poštevanke, pa čeprav mu črkovanje še vedno dela težave. Skratka, nič bat, moje misli ne grizejo, čeprav bi se včasih z velikim zadovoljstvom z dolgimi čekani zarile v slepo tkivo predsodkov, klišejev, vzorcev, predstav, fobij in drugih izrastkov slepega zaupanja v moč Razuma. In zlasti še podcenjujočega odnosa do čutov, čutil, čutenja, gonov, instinktov in kar je še tega antropološko-psihoanalitičnega izrazoslovja. Da ne ovinkarim, bi za danes rekel samo še to, da je fašizem postal razpoznaven znak normalnosti, na katero se lepimo kot pisane vešče na smrtonosno luč. Zato je vsaka gesta upora, ki izhaja iz samoovedujoče se Biti, seveda vredna vsega občudovanja. Ko krivica postane normalno stanje, je upor dolžnost! V igri je stava na vse ali nič.