O globalni delitvi dobrin

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

Medsebojna delitev je načelo (princip), ki ga dobro poznamo v naših družinah in manjših skupnostih. Vendar si medsebojna delitev vse bolj utira pot tudi na širšo raven. V svetu se vsak dan pojavljajo nove oblike delitve, ki jih organizirajo različne skupine, lokalne skupnosti, podjetja, nevladne organizacije in društva. Avtomobili, kolesa, hišni pripomočki, orodja ter številne druge stvari in storitve se na zelo raznolike načine delijo med ljudmi.

Vendar nas najpomembnejši korak še čaka: uveljavitev medsebojne delitve na ravni globalne skupnosti. Deliti dobrine v lokalnih skupnostih in znotraj držav je vsekakor nekaj dobrega, vendar še vedno ustvarja “otoke” pravičnosti in obilja sredi “morja” revščine in lakote. Pravičnost ni prava pravičnost, dokler je na svetu (leta 2014) še vedno 842 milijonov ljudi lačnih, navkljub temu, da je hrane dovolj za prav vse Zemljane (World Food Programme).

A ne gre samo za hrano, številni ljudje po svetu nimajo dostopa niti do številnih drugih osnovnih dobrin, kot so neoporečna voda, primerno prebivališče ter dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pravica do osnovnih dobrin je temeljna človekova pravica in nikakor ne sme biti odvisna od človekovega ekonomskega stanja ali katerekoli druge okoliščine. Je lačen otrok res kriv, ker njegovi starši zaradi različnih okoliščin nimajo dovolj denarja ali ker je njegova država v težki ekonomski situaciji?

Vzpostavitev stalnega globalnega mehanizma delitve ključnih dobrin, ki so neizogibno potrebne za preživetje in blaginjo vseh Zemljanov, je zato preprosta in učinkovita rešitev največjih in najsramotnejših problemov človeštva, med katerimi je lakota vsekakor na prvem mestu. Najprimernejša organizacija, v okviru katere bi lahko potekala globalna delitev ključnih dobrn, je Organizacija združenih narodov (OZN), ki združuje vse svetovne države.

Posamezne države bi novoustanovljeni agenciji OZN za medsebojno delitev dobrin sporočale svoje presežke dobrin ali potrebe po njih; agencija pa bi koordinirala neposreden “pretok” dobrin med državami. Tako bi vspostavili stalni sklad ključnih globalnih dobrin, ki bi bile vedno na voljo za tiste, ki jih potrebujejo, hkrati pa jih ne bi bilo potrebno skladiščiti na enem mestu.

Čeprav bi morda v začetku najbogatejše države v globalni sklad prispevale največji delež dobrin, pa bi v prihodnosti tudi revnejše države lahko prispevale več svojih dobrin, saj je ravno huda revščina njihovega prebivalstva, ki sproža brezštevilne konflikte, najhujša ovira njihovega razvoja.

Z medsebojno delitvijo prav nobena država ne bi bila “na izgubi”, saj bi se v največji meri delili zgolj presežki dobrin, ki se danes pogosto znajdejo na velikanskih smetiščih. Letno se v svetu na primer zavrže kar nepredstavljive 1,3 milijarde ton hrane oziroma kar tretjino vse hrane, ki je proizvedena za človeško uporabo (UNEP). Povsem jasno je, da je hrane za vse dovolj, le potrebujemo učinkovit sistem, da pride do slehernega Zemljana in ta sistem je globalna medsebojna delitev.

Skorajda nemogoče si je predstavljati, kako blagodejen učinek bi imela medsebojna delitev na celotno mednarodno skupnost. Ne samo končanje lakote, globalna delitev ključnih dobrin bi lahko bistveno pripomogla k reševanju številnih svetovnih konfliktov in bi predstavljala trden temelj svetovnega miru. Sto let po začetku 1. svetovne vojne je že čas zanj.