O prazniku kulture

Na praznik kulture je starec razmišljam o kulturi, o ljudeh, ki ustvarjajo kulturo naroda in o državi, ki ne zna ceniti kulturnikov in se do njih mačehovsko obnaša. Razmišljal je o tistih ljudeh, ki v kulturi ne vidijo zaslužka, razmišljal je o narodu, ki nima kulture, pa so prepričani, da imajo kulturo. Razmišljal je o ljudeh, ki se požvižgajo na kulturo in na vse dobrine, ki jih nudijo kulturniki naroda.

Nešteto vprašanj se mu je porajalo v glavi in bolj je razmišljal o kulturi, bolj se je oddaljeval od njenega smisla, ki ga je pridobil s potovanjem skozi čas. Iskal je opravičilo za takšno stanje, iskal se je v prostoru, kjer je rasel in se kalil v človeka. Spoznal je, da je bilo v času, skozi katerega je potoval, bilo drugače – bolj človeško in bolj so bili ljudje prepleteni z ljubeznijo do naroda in ljudi, ki so ustvarjali kulturo.

In kdo je razvrednotil kulturo: nove tehnologije, družbeno ekonomski odnosi, virtualni svet in vsi tehnični bav-bavi, ki begajo ostarelo generacijo … Kdo je tisti rabelj, ki jemlje njihova spoznanja in se norčuje zaradi njihove nevednosti in zmedenosti?

Zopet se je vstavilo pri človeku. Spoznal je, da je le on krivec vsega. V egoističnih željah po kapitalu in povspetništvu ustvarja neko novo kulturo, ki nima nič skupnega s srčnostjo in ljubeznijo.

S solznimi očmi je zaključil s svojimi spoznanji. Vstal je izza mize in odšel je obesit zastavo.