Osebna asistenca, skrb za drugega in odgovornost

Kaj je najbolj problematično, ko se v Sloveniji lotevamo zamisli o osebni asistenci, njenem pomenu, ljudeh s posebnimi potrebami, ki jo potrebujejo? Najbolj problematično je stanje, ki traja že zelo dolgo časa. To je stanje , v katerem se krepijo stereotipi o ljudeh s posebnimi potrebami; še vedno vztraja razmišljanje, da so ljudje razdeljeni v dve skupini bitij: tisti brez posebnih potreb in tisti z njimi. Še slabše je z razmišljanjem o neodvisnem življenju, ki ga je komaj za vzorec. Na kaj mislim?

Neodvisno življenje je dober izraz za razumevanje ljudi kot racionalnih družbenih akterjev. Preprosto ne vidim razloga, da s ene bi strinjali, da so ljudje racionalni družbeni akterji. Če bi kdo rekel, da niso, bi moral dokazati, da so ne-racionalni, česar pa ne bi mogel storiti, saj tako dokazovanje terja – racionalnega družbenega akterja. V najboljšem primeru bi moral dokazati, da nekateri ljudje so racionalni družbeni akterji, drugi pa ne. In ne obstaja človek, ki bi mu to uspelo, ne da bi pri tem izrekal neumnosti.

Ljudje kot racionalni družbeni akterji so zmožni za samostojno, neodvisno življenje. In nekateri za tako življenje potrebujejo osebne asistente. Nič posebnega.

A v tej državi neposebne zadeve lahko hitro postanejo zelo posebne. Ali še bolje, postanejo simptomi.

Ljudi s posebnimi potrebami ali invalide ali ljudi z oviranostmi je najlaže razumeti kot bitja, ki jih je treba oskrbeti, kot nemočna bitja, potrebna pomoči. To je kognitivno najbolj preprosto, čustveno in socialno pa zadovoljuje fantazme ljudi, ki drugače ne zmorejo.

Logika je vsakdanja, prepredena pa je z usmiljenjem, občutenjem empatije, refleksom pomoči drugemu in zamislijo o skrbi ali negi drugega.

Je vsakdanja in je pogosta, kajti neodvisno življenje je zahtevno. Terja odločanje in terja prevzemanje odgovornosti za lastne odločitve. To pa ni povezano le z življenjem ljudi s posebnimi potrebami, saj je temelj življenja čisto vsakega človeka. Vprašanje je, koliko ljudi zares želi in upa živeti neodvisno življenje.

V življenju številnih ljudi je pomembna odvisnost od drugih ljudi. Psihoanalitična izkušnja nam pomaga razmeti zapisano. Ko se ljudje v analizi sprmeinjajo na bolje in postajajo vse bolj nevodisni, se njihovi bližnji pogosto uprejo takemu spreminjanju. Zakaj? Ker hočejo, da bi bila oseba še naprej ujeta v stare vzorce mišljenja in vedenja, da se njim samim ne bi bilo treba spreminjati. Torej ni res, da so vsi ljudje brez izjeme navdušeni nad neodvisnim življenjem drugih ljudi.

Za tako življenje je potrebna določena mera zrelosti, ki pa jo človeška bitja lahko dosežejo ali pa tudi ne.

Pomanjkanje zrelosti lahko razumemo tudi kot pomanjkanje idej. To je zlasti danes zaznamovano z vsakdanjimi izkušnjami ljudi, ki jih imenuje Alain Badiou nemirna stagnacija, ki ni nič drugega kot odvijanje utripajočega koluta statičnih podob, ki proizvajajo le iluzijo gibanja in sprememb.

Ljudje živijo nemirno stagnacijo, ki jo podpirajo in krepijo s svojimi mnenji. Tako je materialno življenje brez idej.

Neodvisno življenje je v orisani perspektivi natanko novo telo, ustvarjeno v družbenem polju, ki zastopa in reprezentira nov način življenja – neodvisnega življenja. To pa je čisto nekaj drugega kot dolgotrajna oskrba teles, nega ali skrb zanje.


Dušan Rutar