Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?
Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan (zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom življenja uničujemo okolje.
Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo, kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.
Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.
Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.
Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved.
A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako slabo.
Sorodni članki
Preberite tudi
Roman Safet iz Šiške - Domen Mezeg
Roman Safet iz Šiške: Ena ciganska štorija je provokativen, satirično obarvan odgovor na nasilne dogodke, ki so v zadnjih letih pretresali Slovenijo. Avtor Domen Mezeg, sicer znan po fantazijski sagi Ilonika, se tokrat loteva realnosti, ki jo nadgradi z izrazito fantazijskimi elementi. V ospredju je
Luka, ne manjka veliko, da se mi sfuka,
Luka, ne manjka veliko, da se mi sfuka, ker nočeš razumet, da osebna asistenca pomeni živet! Tvoja leva stališča segajo zgolj do stranišča, imidž nedolžnega in poštenega fantiča je alibi za oblast, ki ti je prišla v slast. Tako vse socialne in delavske pravice so propaganda, da ostane na oblasti ist
Luka naj se odkljuka
Luka naj se odkljuka Osebno sem Okrožnemu državnemu tožilstvu predlagala naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zoper Luko Mesca in sicer, da zadevo obravnava v luči naslednjih kaznivih dejanj: - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega