Pristne družbene spremembe za egalitarno življenje

Pred desetletji so nekateri filozofi in marksistični avtorji pisali knjige, v katerih so dokazovali, da neoliberalni kapitalizem lahko ustavi le narava, da ga ljudje niti ne želijo niti ne zmorejo. Desetletja pozneje pravijo podnebni znanstveniki, da je človeštvo na razpotju. Le hitro in drastično ukrepanje lahko prepreči nepopravljivo škodo svetu, dodajajo. Gotovo se ne motijo. A poglejmo, kako se ljudje navadno obnašajo, ko so potrebne hitre in drastične akcije, h katerim pozivajo znanstveniki že dolgo časa. In razmislimo vnovič, kaj pomeni vztrajno ponavljanje, da kapitalizem nima alternative. Razpotje namreč po definiciji pomeni možnost alternative. Če pomeni oditi na levo dobiti več tega, kar dobimo, če se odločimo za pot na desno, potem je to le navidezno razpotje, narejeno za potrjevanje slogana, da alternativa ne obstaja.

Razlaganje jasnih, objektivnih znanstvenih spoznanj o naravi podnebnih sprememb je bilo sprva dolgo ujeto v obrambni mehanizem zanikanja, kot ga je opisal Freud. Torej: podnebne spremembe sploh ne obstajajo, znanstveniki pretiravajo in se motijo. Sledil je nov obrambni manever: spremembe sicer obstajajo, vendar so naravne, ne povzroča jih človek. Tretji korak je bil popolnoma predvidljiv: podnebne spremembe se dogajajo tukaj in sedaj, vendar bodo imele za ljudi resne posledice šele ob koncu tega stoletja. Dolgočasno je bilo tudi nadaljevanje: no, dobro, vse skupaj nas je malo presenetilo, resne posledice nas čakajo že do leta 2050, če ne ukrepamo takoj. Znanstveniki so si medtem pulili lase, se metali ob tla, a ni nič pomagalo. Obrambno razlaganje podnebnih sprememb se je nemoteno nadaljevalo. Danes, 21. marec 2023, je tako časnik The Guardian priobčil zadnje poročilo Mednarodnega odbora za podnebne spremembe. Naslov prispevka je zgovoren: Svet se lahko še vedno izogne najhujšemu podnebnemu zlomu s pristnimi spremembami, pravi IPCC. Kaj so pristne (genuine) spremembe in kdo jih bo uresničil?

Razlagalci znova poudarjajo, da imamo ljudje na voljo veliko znanja, močne in zmogljive tehnologije, da nam torej lahko uspe preprečiti najhujše. A ne le to, dodajajo v zboru. Ljudje imamo tudi posebno priložnost, da zgradimo novo družbo.

Ne, pri tem ne mislijo na revolucijo in ne mislijo na Marxove analize iz historičnega materializma, ne mislijo na dolgoletna prizadevanja številnih ljudi z vsega sveta, da se organizirajo in skupaj spreminjajo svet. In medtem ko pozivajo k pristnim spremembam, razglašajo marksizem za kriminalno oziroma zločinsko utopijo. Kako si potemtakem predstavljajo korenite družbene spremembe?

Kaj naj si misli človek ob nenehnem ugotavljanju in zatrjevanju, da smo ljudje sposobni zgraditi uspešnejšo, vključujočo in pravično družbo? Kaj naj si misli ob dejstvu, da številni ljudje, ki niso uradni razlagalci, že od nekdaj tako rekoč rotijo človeštvo, naj gradi boljšo, egalitarno, pravično družbo? Nastali so številni poskusi, ki so bili bodisi neuspešni bodisi prezrti in omalovaževani.

V zadnjih letih se širi koncept sočutnih skupnosti. O konceptu, ki je zares dober, sem napisal tudi knjigo, ki bo izšla naslednji mesec. Z njo se pridružujem vsem tistim ljudem, ki ne potrebujejo uradnih razlagalcev, influencerjev in piarovcev, da bi nam razložili, da lahko zgradimo drugačno, boljšo družbo.

Danes le še najbolj zadrti razlagalci znanstvenih spoznanj o podnebnih spremembah vztrajajo, da se bo vse skupaj do leta 2100 že nekako magično izšlo. Strokovnjaki pa poudarjajo, da bo ključno to desetletje, v katerem živimo.

V tem desetletju bo torej človeštvo končno odločalo, kaj se bo dogajalo naslednja stoletja in morda celo tisočletja. To ni šala, vendar bi me zelo presenetilo, če bi se v tako kratkem času zares zgodile pristne, genuine družbene spremembe. Doslej so mi še vsakič, ko sem predlagal kako spremembo, rekli, da Rima niso zgradili v sedmih dneh, ali pa so poudarili, da sem naiven in da bom že še spoznal, kako se zadevam na tem svetu zares streže.