»Bogokletna« misel številka 2; Ida Čuden Rebula

95. člen

(nagrajevanje poslancev)

        Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.[1]

***

   Ob poplavi številnih in na različne načine izraženih protestov proti skorumpiranim slovenskim politikom, ki se odvijajo zadnje mesece (2012/2013), in še številnejšim zamislim, kako jih učinkovito odstraniti, izločiti, izključiti, odriniti... iz aktivne slovenske politike, me je spreletela misel:

• Kaj če bi namesto z 'zombijevskimi performansi' vendarle poskusili s pravnimi sredstvi in dokončno zajeziti anomalije, ki nam jih povzročajo pokvarjeni politiki?
• Kako? – Odgovor: če hočeš, da nekoga resnično zaboli, udari ga po žepu!
• Kje pa je žep? –  V Ustavi republike Slovenije.  Ključ se skriva v začetku citiranem 95. členu Ustave RS.

Imenuje se DENAR.

   Iz besedila citiranega člena je namreč razvidno, da poslanci niso nujno redno zaposleni  na svoji funkciji, marveč lahko prejemajo tudi zgolj nadomestilo  za svoje, nikomur odgovorno delo.  Imeli smo že kar nekaj takšnih primerov,  a zelo redkih, častnih izjem, denimo univerzitetnih profesorjev, ki so poleg poslanskega dela opravljali še profesuro in tako prejemali – poleg zmanjšane poslanske plače – še  ustrezen delež oz. razliko za opravljanje predavateljskih obveznosti.

    Iz slednjega je mogoče potegniti povsem logičen sklep – pa tudi besedilo pričujočega ustavnega člena temu pritrjuje – , da bi vsi poslanci po izvolitvi lahko še naprej opravljali delo, ki so ga dotedaj, le da s skrajšanim delovnim časom, denimo le 6 ur, vzporedno s tem pa bi opravljali funkcijo poslanca in sicer v času, ko bi bila na dnevnem redu obravnava zakona ali/in glasovanje o njem. (Brezposelni izvoljeni poslanci bi pač prejemali nadomestilo za brezposelnost, kar bi jih morebiti končno spodbudilo k sprejetju ustreznejše delovne zakonodaje, pa še sindikatom ne bi bilo treba demonstrirati.)

     Morda kdo poreče, da pač ni mogoče v dveh urah dnevno pripraviti zakona do prvega branja. A je treba imeti pred očmi, da zakonov ne pripravljajo poslanci, marveč njihove strokovne službe.  V strokovnih službah pa so zaposleni strokovni delavci in sodelavci  najmanj 8 ur dnevno.  

    Poslanci pa le 'vrednotijo' predloge zakonov, kar se manifestira z vlaganjem amandmajev in govorjenjem, govorjenjem, govorjenjem ... vedno enih in istih poslancev pred govornico, praviloma tistih, ki nimajo prav nič skupnega s pravno stroko; so le medijske pozornosti željni.

    Kaj porečeš k temu, spoštovana bralka, spoštovani bralec tega predloga?