Razpletanje

{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Tiri odmetavajo glasno škripanje,

kazalci ure se premikajo nazaj, tako sem jim zapovedal

       do izstopne postaje, nato bom padel spet

v spontano štetje,

nekje v notranjosti malih možganov

       in pustil času, da odvije sedanjost v prihodnost,

da se odvija, kot se mora, kakor mu želja nagovarja.

 

Je takšno združevanje časovnih obdobij od prej

do zdaj, od zdaj do prej, spajanje ciklov in

miselnega procesa, uglaševanje razgretih

       čutov in vsega dogajanja, ki odpira okna,

vrata v telesu, ali ko glava pade v srce

       ali ko se srce povzdigne pod pritiskom krvi

do glave in dihalne poti sprostijo napetost,

skrivnostno obetajoče, zdravo za človeka.

 

Ko zasveti nebo in zemlja obrodi novo zelenje,

      ko vseprisotni učitelj potreplja te po rami,

celice vznemirljivo prižigajo zvezde v krvi, razširjajo

žile, da svež zrak prečisti navlako, prilepljene misli,

       ki na mestu se držijo.

 

Da spletene mreže v glavi, podzavestno govorjenje,

pogovarjanje, ko zagleda se uvid, ko glava samo

       počiva na vratu in ne strmi v točko

zgoščenega hrupa, postane plodno, vredno zasanjanosti.

 

Slike na drugi strani okna se menjavajo kot

prepotovana leta, razprte sence, raztrgane, posvečene,

somrak, ki spušča modrosti na preorane

njive in stoletna drevesa. 

 

Zahajanje sonca je pustilo satenast lesk na travi,

gibajoči se v toplem vetru, pljuča so napolnjena

       z darovi cvetnega prahu, pomirjenostjo,

z zadovoljstvom, ko somrak prehaja v mrak

in ugodje noči prikliče duha – oznanja bližino doma.

 

Lepa je ta razpuščenost v zgoščenem svetu,

to stapljanje, odmaknjenost v medprostor,

med površnostjo gibanja in

brezskrbnim svobodnim letenjem.

Luka Višnikar