Represija krize

Kdorkoli vsaj malo razume krizo, v kateri smo se znašli, ve, da kriza ni posledica pomanjkanja dobrin, prevelikega javnega sektorja, nizke produktivnosti, previsokih plač ali česa podobnega iz arzenala “modrih misli” naših in tujih politikov ter ekonomistov, temveč je posledica pomanjkanja denarja. A celo to ne drži povsem, saj je denarja v obtoku več kot kdajkoli prej v zgodovini – najbolj pravilno bi lahko rekli, da je kriza posledica manipulacij z denarjem. In kdor manipulira z denarjem, manipulira z močjo, to je z oblastjo (politično, ekonomsko, družbeno …).

Kriza ne bo rešena, če bomo še bolj “stisnili zobe” ali še bolj “zategnili pas”, kot nam obljubljajo politiki, kajti kriza je način vladanja in obvladovanja sodobnih množic. Nekoč so bili načini drugačni (fizična, ideološka, psihološka represija itd.), danes pa lahko rečemo, da je kriza, ki jo “trajno” generira finančni sistem, mehanizem za obvladovanje množic. Trdimo lahko celo, da globalne finančne elite preko državnih politik vladajo množicam z represijo krize.

Mantra “več zapravimo kot ustvarimo”, ki jo poslušamo skorajda vsakodnevno iz ust politikov in ekonomistov, preprosto ne drži. Ne smemo govoriti, da MI preveč zapravimo, logika je povsem drugačna: celotno ustvarjeno družbeno bogastvo se preko neverjetno zapletenih finančnih mehanizmov (ki jih ne razumejo niti ekonomisti, kaj šele politiki) pretaka v centre finančne moči. Le kje je več deset tisoč milijard dolarjev, evrov in drugih valut, ki so ga centralne banke vbrizgale v finančni sistem? Na Luni, na Marsu? Ne, ta denar je v sistemu, a nekdo z njim fenomenalno učinkovito manipulira. 

Mediji nam dnevno servirajo podatke o rasti/padanju gospodarstva, o BDP-ju, o proračunskem primanjkljaju, o obrestih na obveznice in drugih finančnih instrumentih. Imamo sploh kakšen realen vpogled v te številke? Te podatke imajo povsem v rokah “neodvisni” inštituti in centralne banke. So podatki res realni? Mi pa jih nekritično vzamemo za svete in pravimo da preveč zapravimo, samo zato, ker tako pravijo “strokovnjaki”.

Politiki večinoma sploh ne razumejo, da finančniki manipulirajo tudi z njimi, a njihov položaj jim je očitno všeč. Navidezna moč vladanja je očitno še vedno dovolj slastna, da se ne vprašajo o mehanizmih, ki stojijo za tem. Še bolj zadovoljni so finančniki, kajti če ljudem “poči film”, bodo na udaru politiki. In za odstavljenimi ali odstranjenimi  politiki jih  še vedno veliko stoji v vrsti – in čakajo na svojih “pet minut” politične slave. Finančniki pa ostajajo. 

Boj za socialno državo

Zato se je potrebno boriti za sleherni “košček” socialne države in se upreti slehernemu poskusu krčenja pravic, še več, potrebno si je prizadevati za še več pravic. Moč množic daleč presega moč oblastnikov in finančnikov skupaj, samo da se množice tega (še vedno) ne zavedajo.

Ne delajmo si torej iluzij, da bomo z varčevanjem rešili krizo, edina prava pot je boj za ohranitev obstoječih pravic (socialnih, človekovih, okoljskih) in boj za nove pravice ter uveljavljanje novih, bolj pravičnih družbeno-ekonomskih modelov. Edino to je prava pot za rešitev iz krize.