Samotni posamezniki ali skupno veselje?

Sočutna šola je oblika sočutne skupnosti. In morda se bližajo časi, ko bo koncept sočutne skupnosti vse bolj priljubljen, kot so že priljubljene skupine za medsebojno pomoč, ki temeljijo na vzajemnem altruizmu, kolektivi za participativne proračune, skupinske oblike medvrstniške pomoči, medgeneracijske skupnosti, terapevtske skupnosti in druge oblike skupinskega delovanja, ki temeljijo na solidarnosti, sočutju, medsebojni pomoči in kolektivnih vizijah prihodnosti.

Znotraj sodobne industrije sreče se še vedno rojevajo nove in nove ideje, s katerimi se strokovnjaki za propagando naslavljajo na samotne potrošnike. To so ideje, kako vsak posameznik postane srečen. Ustvarili so že zelo veliko število nasvetov, kaj narediti, kdaj kaj narediti, kako kaj narediti, da bi postal človek srečen. Skupni imenovalec je prepričanje, da je vsak človek svoje sreče kovač, da lahko vsakdo poskrbi za svojo srečo. Dovolj naj bi bilo sanjati o uspehu, pravijo, okrepiti voljo in se naučiti pravično odločati. Sreča naj bi magično čakala na vsakogar tako rekoč za vogalom.

A zadeva v glavnem ne deluje. Nasveti so namreč prazni in neučinkoviti. Kar pa ne preseneča, kajti narava sreče je bistveno drugačna.

Predstave o sreči so kljub temu trdovratne – nikakor ne po naključju. Zdi se, kot bi bilo nujno postati srečen. Večji del človeške zgodovine ljudje sicer niso sanjali o sreči, toda danes se zdi, da bi nekako morali biti srečni, kot da je sreča pomembna za življenje.

Življenje ni lepa pot, po kateri se vozimo. Preprosto ni. Zaznamovano je s tesnobo, s trpljenjem, z ranljivostjo in s pesimizmom. Ni res, da z vsakim dnem vse bolj napredujemo proti ciljem, ki smo jim vse bliže. Res pa je, da je vsak človek z vsakim dnem čisto malo bliže lastni smrti.

A o pesimizmu se ne sme govoriti. O staranju, umiranju in smrti takisto ne. To so tabu teme. Raje zato govorimo o sreči in sanjamo o njej. V glavnem zgolj sanjamo.

Zboru se pridružujejo lastniki kapitala, ki prav tako sanjajo o srečnem delavcu, kajti ta je produktivnejši od nesrečnih, to pa že lahko pomeni več profitov za njega. Še vedno sem na Marxovi strani.

Nisem rekel, da zastopam marksistično ideologijo.

Karl Marx danes ne bi bil vesel zaradi osredotočenosti ljudi na lastne moči, kompetence in sanje o uspehu, ki navdušuje predvsem korporacije. Prepričanja njihovih najvišjih in najbogatejših predstavnikov so že nekaj časa del popularne kulture, ki se širi.

Na družbenih omrežjih je zato vse več nasvetov in predlogov, pospremljenih z zgodbami o lastnem uspehu, ki obljubljajo veselje in radost, obenem pa tudi produktivnost in učinkovitost na delovnem mestu. Vse skupaj je kajpak naddoločeno z logiko potrošništva: kar obljubljajo nasveti, se bo uresničilo le, če boste kupovali srečne izdelke.

Platforme so priljubljene, o tem pričajo podatki o obisku. Ljudje si delijo nasvete in argumente o delovanju srečnih izdelkov, pa naj bodo vitamini za dvig razpoloženja, drobni izdelki, povezani s trenutki sreče, ali drugo blago, ki deluje terapevtsko že, če ga samo kupiš in postaviš nekam, na primer v kopalnico.

Iluzije o osebni sreči si delavci delijo tako, da nastajajo pri tem podobe srečnih ljudi, obsijanih s soncem, ki deluje kot prispodoba za učinkovine, za katere je mogoče verjeti, da so se magično naselile v sicer trivialnih izdelkih.

Seveda, delavci naj bi bili čim bolj mirni, spokojni, pomirjeni in nenasilni. Korporativna filozofija miru, sreče in dobrega življenja tako dopolnjuje vsakdanje prakse življenja, za katere je zaposlenim rečeno, da jih velja redno krepiti tako na delovnih mestih kot doma. Delavcem je tako popolnoma jasno, da je organizirano sindikalno delovanje stvar preteklosti. Danes je drugače, vse pogosteje verjamejo, saj jih prepričujejo, da so negativne misli slabe, sočasno pa jim ponudijo tudi razlago: negativne misli so posledica slabih navad.

Sklep je takoj pri roki: slabih navad se lahko znebiš, kot zamenjaš srajco. In guruji sreče so že ves čas v nizkem startu, pripravljeni svetovati, kako to narediš. Za drag denar, kajpada, saj v kapitalizmu ne obstaja zastonj kosilo.

Dušan Rutar