Ta presneti holokavst

 

Lahko o holokavstu govoriš, pišeš, ga rišeš, vklešeš, uglasbiš, uprizoriš, posnameš?

Fotografiraš ga lahko, še danes: njegove posledice in preživele – z obeh strani ročice za plin … Kdor preživi toliko smrti, se ga še smrt izogiba …

A koga to še zanima? Pretežko je. In daleč. In končano je (zaenkrat).

In vedno samo ta holokavst; kot da so samo Judje doživeli iztrebljanje. Toliko kot o holokavstu se ne govori o vseh drugih genocidih skupaj. In zato spet jeza na Jude.

Pa še Palestina: kar so Judje doživljali dvanajst let, bodo Palestinci sto dvajset. Spet jeza na Jude, čeprav so za tem skoraj povsem drugi Judje kot tisti, ki so ušli iz holokavsta.

Judov, ki so ušli iz holokavsta, nihče ne mara. Nacisti, ki so ušli iz holokavsta, so bili povsod bolje sprejeti – razen tistih nekaj v Nürnbergu in Eichmann v Izraelu …

Kot je ogaben, nacizem tudi rajca. Ljudje se radi vidijo kot pripadniki boljše skupine. Biblija, Koran in Mein kampf so knjige o takšnih skupinah, ki se znašajo nad drugimi skupinami – same uspešnice.

Holokavst pa je samo ogaben. Malokoga rajca iztrebljanje ljudi. Izživljanje ja, ampak golo iztrebjanje – za to moraš res biti bolan …

In to je ta madež na nacizmu. Brez holokavsta je to čudovita filozofija za vse ljudi sveta z voljo po moči: uniforme, skupnost, zdrava telesna moč, usklajenost, pravica do izživljanja … Kaj si lahko spletni ali gostilniški tro(t)l želi lepšega kot državno oblast, ki bi mu omogočila, da svoje besede prelije v dejanja in je za to nagrajen?

A nacizem je bil bolan. Zato neonacisti zanikajo holokavst, drugi takšni trotli pa trdijo, da sploh niso nacisti, ampak nekaj povsem drugega – seveda boljšega.

Pravi nacist se nikakor noče videti kot pripadnik slabše skupnosti. Raje izda svojo skupnost in pomaga boljši pri njenem iztrebljanju … Bela garda, plava garda … – samo da je garda, da ni tolpa razbojnikov v gozdu … Pravi nacist ni junak in ni borec za svobodo. Je le borec za lastno pravico do izživljanja.

Ko se govori o holokavstu, pa je pravica do izživljanja postavljena na stranski tir. Zato je treba holokavst iztrebiti. In iztrebljajo ga vsi: tako tisti, ki ga zanikajo, kot tisti, ki ga poveličujejo.

Če holokavst stoji sam, bo padel. Čas je zrel za nove nacizme …

Ko govorimo o holokavstu, je treba govoriti o vseh iztrebljenjih: narodov in ljudstev, kultur in jezikov, živali in rastlin. Treba je govoriti o možnostih izobražencev in revežev, pravicah žensk in LGBT+-cev, trpljenju rejnih in poskusnih živali, izumiranju vrst in izčrpavanju virov, podnebju ter strupih v tleh, vodi, zraku, zidovih, hrani, obleki in kozmetiki. Treba je govoriti o kapitalizmu, ki to ni več, in demokraciji, ki to nikoli ni bila. Vse to so tlakovci na poti v nove nacizme.

Demokracija pot v nacizem? Hja, holokavst je otrok demokracije …

Potrebujemo povsem druge tlakovce in povsem drugo pot. A kako, če večina vedno in povsod slejkoprej izvoli nacizem, manjšina, ki vlada proti volji večine, pa je že nacizem?