Veliki raziskovalci ali komu naj verjamemo?

To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko listam pisane medije, ko poslušam različne televizijske programe. Občutek imam, da me vsi bombardirajo z informacijami - ponujajo mi njihova prišepnjena videnja, s strani politične skupine, stranke in posameznega politika. Kakšna je to medijsko poročanje, ki naj bi bilo zaradi državljanov, ki so glavni odjemalci njihove produkcije. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas bralce pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se trenutno zgražam nad Toninom in Mahničem, ki sta v vladni palači velika detektiva - preiskovalca političnih afer: Ta dva sta zame navadna »drekpumparja«, kakor bi jih zagotovo ocenil moj pokojni oče. 

Trideset let sem se ukvarjal z raziskovanjem kriminala. V tem obdobju sem se srečal z vsemi oblikami inkriminiranih dejanj, ki jih pozna slovenski Kazenski zakon. Med delom sem se srečeval z raznovrstnimi kriminalci, z ljudmi, ki so zašli v temno plat kriminala, z ljudmi, ki so zaradi raznih dogodkov v življenju postali storilci kaznivega dejanja in takimi, ki so kazniva dejanja opravljali načrtno, podlo in zaradi lastnega in tujega interesa in pridobitništva. Lahko rečem, da sem v teh letih službovanja spoznal poklic raziskovalca – kriminalista in forenzika, zato vem, kaj pomeni raziskovanje kaznivega dejanja, kaj pomeni zbiranje obvesti in materialnih dokazov. To so zahtevni in odgovorni postopki, ki so vezani na pravila igre, ki jih zahteva Zakon o kazenskem postopku, in še vrsto zakonov in predpisov, ki jih morajo raziskovalci upoštevati.

Potrebna je ustrezna izobrazba, strokovno vodenje in predvsem veliko znanja in izkušenj. Kriminalist ne postaneš čez noč in ne moreš postati raziskovalec kriminala, kar tako, da ti ta status dodelijo zaradi političnega položaja v državnih organih, stranki ali v kakšni državni komisiji.

Pri nas imamo v vladnih komisijah kar nekaj zelo hudih in zagnanih raziskovalcev, ki raziskujejo sume storitve kaznivih dejanj. Vsa ta raziskovanja, ki se odvijajo pod okriljem komisije, so nezakonita, ker imajo v ozadju politične interese, s katerim skušajo politične stranke preko svojih predstavnikov doseči svoje nepoštene spletke oziroma cilje, ki v nobenem primeru niso demokratični. Nobeden od članov komisije nima dovolj znanja, da bi inkriminirana dejanja ustrezno zaključil. S svojo zagnanostjo in željo, da bi širni Sloveniji dokazali, kako so veliki pravičniki, delajo vladi in državi predvsem škodo. Škodo delajo uradnim postopkom, ki naj bi sledili, če do njih sploh pride. Njihova raziskovanja so koristna le za osumljence, ki imajo čas, da pred organi pregona pravočasno odstranijo sledove kaznivih dejanj. Njihova raziskovanja so običajno le politična kuhinja, v kateri se kupčka in se gre za daj dam sistem.