Zamrežena vrata Evrope

Nekoč je bila ideja združene Evrope, simbola napredka, miru in blaginje. A dejansko je šlo zgolj za iluzijo, ki se je zrušila ob prvih večjih težavah. Namesto odprtih mej, povezovanja med ljudmi in solidarnosti, evropske države ne gradijo samo ograj na svojih zunanjih mejah, temveč se ograjujejo tudi druga od druge - na mejah danes niso več samo policisti, temveč tudi vojaki.

Begunci, ubogi ljudje, ki bežijo pred strašnimi vojnami, so Evropi nastavili ogledalo. V ogledalu smo se zagledali kot prestrašeni, sebični in nemočni prebivalci evropskih držav (z nekaterimi svetlimi izjemami). Zakaj je Evropska unija tako hitro klonila? Ker po svoji pravi naravi nikoli ni bila utemeljena na idealih svobode, pravičnosti in solidarnosti, temveč so njeni temelje “zgradili” trgi.

Evropska “ideja” je bila v resnici utemeljena na “idealih” trga, ki so sebičnost, pohlep in brezbrižnost do soljudi. Zakaj to lahko trdimo: ko je bilo potrebno reševati finančne trge, so se voditelji držav in finančni ministri nemudoma sestali in zbrali tisoče milijard evrov; ko pa so prišli begunci, niso našli več kot nekaj milijonov, problematiko pa so “naprtili” kar oziroma samo notranjim ministrom.

Begunska kriza je v resnici globoka kriza Evropske unije. Ta hip še ima moč, da pomaga vsem beguncem in hkrati vloži vse svoje diplomatske napore za zaustavitev vojn na Bližnjem vzhodu in za pomoč drugim predelom planeta, ki so ekonomsko opustošeni. Če Evropa to priložnost zamudi, bo spet postala majhen in sprt “kontinent”, kjer bodo konflikti med državami nekaj vsakdanjega, marsikdo pa bo v prihodnosti moral zapustiti svojo državo, tako kot begunci, ki zdaj nemočno trkajo na naša zamrežena vrata.